Šola ni le učenje iz knjig in pridobivanje ocen za znanje, ki se čez čas pozabi, šola je mnogo več. Je vsakodnevno učenje vrednot in prijaznih medsebojnih odnosov, kar tako , mimogrede v vsakem trenutku, ni ujeto v šolski predmet, ni za oceno in ni zapisano v spričevalu. Se pa tega znanja ne pozabi in ostane za vedno v nas. Pa še delimo ga lahko med druge in s tem lepšamo dneve ter rišemo nasmehe na obraze.
Opaziti druge, jim pomagati, ko pomoč potrebujejo, se vživeti vanje, jih začutiti, biti sestavni košček družbe, skupine in ne le samozadosten posameznik – priznam, težka naloga še za odrasle današnjega časa, a prvošolčki so prav »pridni« učenci. Tega se učijo že v razredu s prijaznimi besedami, ki imajo čarobno moč, pa z risbicami za prijatelje, s skupno igro, z dajanjem pohval ob prepoznavanju dobrih lastnosti ali dejanj sošolcev, s spodbujanjem, s pomočjo pri nalogi in še marsikje. V mesecu pred iztekom leta pa smo se vsi skupaj še bolj trudili.
Pred Miklavžem smo sodelovali v slovenski dobrodelni akciji »BOŽIČEK ZA EN DAN«, namenjeni ljudem različnih starostnih obdobij, ki živijo v težkih življenjskih razmerah. Prijavili smo se na spletu in si za obdarovanje izbrali deklico, šestletnico, vrstnico s čisto drugega konca Slovenije, saj so se otroci tako zlahka z njo poistovetili. Vsak je prinesel evro ali dva za darilo, ki smo ga kupili po danih navodilih (predmet za igro, higieno, šolo, obleko, razvedrilo, sladkanje). Vse smo zložili v škatlo in jo lepo zavili. Ali bo deklici darilo všeč? »Vsakemu bi bilo,« so bili enotni in škatlo sem odnesla na zbirno mesto v Pale.
V decembru smo izdelali veliko različnih izdelkov za šolski bazar, kjer s prodajo lastnih izdelkov zbiramo denar za šolski sklad. Za izdelovanje punčk iz nogavičk in dodatnih materialov pa nas je navdušila prostovoljka, gospa Blanka Krapež, ko je prišla v razred in nam dala idejo, da bi punčke podarili otrokom s posebnimi potrebami v Cirius-u. Otroci so bili takoj ZA in nastali so čudoviti izdelki. Kako težko je bilo potem izbrati pet otrok, ki so s kombijem odpeljali veliko darilno škatlo s punčkami v Vipavo. Ne da se opisati sreče in smeha obdarjenih otrok, ko so škatlo odprli. Pa tudi ne toplih oči naših prvošolčkov, ko so opazovali to radost.
Tik pred prazniki smo se odpravili še na sprehod po ajdovskih ulicah šolskega okoliša z namenom, da podelimo novoletne voščilnice, ki smo jih sami izdelali. Z njimi smo razveselili nekaj mimoidočih in ko smo jim glasno zapeli »Želimo vam srečen božič, v novem letu pa mir«, se je zdelo kot da bi prišli iz kakšnega ameriškega božičnega filma. Pustili smo voščilnico v nabiralniku gospe Bernarde, ki je ni bilo doma, prepričani, da bo voščila zelo vesela. Vstopili smo skozi vrata banke, zdravstvenega doma, upravne enote, VDC-ja, Karitas-a, steklene stavbe Pipistrela … Povsod so nas navdušeno povabili naprej, iskreno veseli, nadvse presenečeni. Prislužili smo si veliko čokoladnih bonbonov, piškotkov, pa mandarin in seveda nasmehov ter lepih želja in nenazadnje predlog, naj takšen prisrčen obisk z voščilom postane vsakoletna navada. Kako ponosni smo prišli v šolo!
Kdo je bolj srečen, tisti, ki da ali tisti , ki dobi? Mi smo iz srca dali in tudi nazaj dobili. In še bomo dajali. Ni samo december tisti, ki nas k temu vabi. Čisto vsak navaden dan je lahko za nekoga prav posebno dober in nepozaben. Vsak nov dan je nova priložnost za to, da živiš dan poln ljubezni do vseh in vsega okoli nas. Če tej ljubezni dodaš še širok nasmeh, pogled v oči, objem ali majhno darilo, je to začimba, ki še izboljša okus dneva. Vabimo vas, da dobro začinimo drug drugemu čisto vsak dan v letu 2024. Srečno!
Klavdija, Suzana in učenci 1. a
