LUTKOVNA PREDSTAVA ČAROBNE GOSLI

Čarobne gosli : pravljična igra za lutke v devetih slikah

Predstava lutkovnega krožka OŠ Šturje Ajdovščina

Sreda, 7. marec 2018, je bila za učence in delavce OŠ Šturje Ajdovščina posebej praznična. Po dveh letih vaj in priprav so namreč učenci – člani lutkovnega krožka premierno uprizorili Čarobne gosli. To je četrta predstava, s katero že desetletje učenci in delavci šole obujamo in na ta način ohranjamo dediščino ustanovitelja slovenskega lutkovnega gledališča Milana Klemenčiča.

Znano je, da je slikar, fotograf in lutkar Milan Klemenčič prav v Šturjah 22. decembra leta 2010 na svojem domu ustanovil prvo slovensko lutkovno gledališče. Za povabljene je v sodelovanju z ženo Pepco odigral Mrtveca v rdečem plašču, lutkovno igro, za katero je sam priredil besedilo, izdelal oder in lutke ter odigral skoraj vse vloge. Betino je odigrala žena Pepca.

Po več kot 100 letih Klemenčičeve lutke še vedno navdušujejo veliko in malo občinstvo. Predstave z njegovimi lutkami oziroma replikami igrajo v Lutkovnem gledališču Ljubljana.

Malo in veliko občinstvo pa že 10 let navdušujejo tudi lutke, ki domujejo na OŠ Šturje.

Šolske lutke so originali. Ogrodje zanje izdeluje učitelj tehnike in tehnologije Erik Černigoj, oblačijo jih Petra Ušaj, Martina Makovec in Tanja Bratina. Glave zanje je izdeloval likovni pedagog Bojan Bole. Prav vsako osebo iz besedila je dobro preučil in naredil za lutke unikatne glave. Gospod Bole je izdelal tudi oder in kulise za vsakokratno predstavo. Za prvo predstavo je kulise dokončala slikarka Julijana Božič, za tokratno pa, ker je gospod Bole septembra umrl, kiparka Tea Curk Sorta.

Lutke vsakokrat vodijo učenci pod vodstvom mentorice gospe Silvane Mislej.

Predstave odigrajo v učilnici, intimnem prostoru, saj so lutke velike le 15 centimetrov in pritegnejo pozornost slehernega gledalca. Trudimo se, da je vzdušje na vsaki predstavi prav tako čarobno, kot je bilo na zimski večer pred 108 leti na domu Milana Klemenčiča.

Čarobne lutke in čarobni večer za Čarobne gosli.

V predstavi je glavna oseba oziroma junak Gašperček Lariferi. Vodi ga Leo Pižent. Ravno dovolj bister, da zna poskrbeti zase, in ravno dovolj nerazgledan, da s svojim razumevanjem sogovornika spravlja gledalce v smeh. Učenci, voditelji lutk in govorc,i so pravi mojstri v obvladovanju Klemenčičevih besednih nesporazumov.

Leo Pižent je imeniten Gašperček: preprost, na videz naiven, ob koncu pa tisti, ki zna, četudi s pomočjo srečnih naključij, poskrbeti zase. Ob sebi ima zvesto Marjeto, vodi jo je Kiana Petrič, a se vseeno s tremi soldi v žepu odpravi v svet, da bi našel boljše življenje. Na poti svoje tri solde podari beraču, ki je pravzaprav vladar gora Bakrezius, vodi ga je Mali Vidmar Vrabec. Za svojo dobro dejanje si izbere nagrado – čarobne gosli. Kdor igra nanje, ima v oblasti vse okrog sebe. Ti morajo plesati tako dolgo in tako, kolikor se Gašperčku zahoče. Gledalci morda že slutijo, kaj vse bodo te čarobne gosli prinesle Gašperčku. Otroci verjetno razmišljajo, kaj vse bi pridobili s takim čarobnim instrumentom. Odrasli iz izkušenj vemo, da je Gašperček v hudi skušnjavi, da bo pozabil na resničnost in bo začel verjeti, da je vse dosegljivo. Bo, ker bo vedno bolj pogolten in vedno bolj zaverovan v svojo moč, na koncu ostal brez vsega?

Za pravi zaplet poskrbijo tudi stranske osebe, ki jih je Klemenčič zelo dobro označil z imeni. To so krošnjar Uzmič, v rokah Julije Červ, ter razbojnika Grabež, vodi ga Jana Likar Ivanov, in Lovež, vodi ga Lea Krapež. Vsi trije so prevaranti, a jih to ne ovira, da ne bi iskali pravice, kadar so sami osleparjeni. Imenitni prizori, odigrani zelo prepričljivo in tako, da pri gledalcih vzbujajo sproščenost, smeh in radovednost. Kaj ob tem razmišljajo odrasli? Verjetno pomislijo, da se v stoletju ni nič spremenilo, da še vedno največji lopovi kažejo s prstom na druge. In otroci? Sproščeno se nasmehnejo in čakajo na razplet.

Gašperčku uspe navdušiti tudi oblast. Knez Rihard, vodi ga Mali Vidmar Vrabec, je tako popoln oblastnik, da brez posebnega razmišljanja, na prigovarjanje svojega maršala Caclja, vodi ga Zarja Bizjak, na široko odpre svoj grad Spagatiniju, imenitnemu virtuozu na violini. Množičnih medijev in družbenih omrežij ni, a tudi potovanje besed od ust do ust ustvarja navidezni svet slavnih. In če te ni med njimi oziroma ni trenutno največjih umetnikov pri tebi, te ni. Začaran razočaran svet!

Slavni glasbenik Gašperček, nekritično in nerazumno navdušen nad svojim uspehom, tudi sam verjame v svoj talent. Od vseh občudovan, povsod zaželen. Naredi lahko, kar hoče! Pri tem ga podpira tudi natakar Filip, vodi ga Zarja Bizjak, ki mu bere pisma oboževalk. Gašperček uspe tudi na dvoru, osvoji knezovo hčer princeso Amalijo, vodil jo Jana Likar Ivanov, in dvorno damo, njene niti drži v rokah Lea Krapež. Gašperček živi v svojem svetu, domišlja si, da »doživlja globino višine človeškega srca«. Odrasli gledalci so ves čas v realnem svetu in se že smehljajo, saj vedo, kako se bo zasukalo. Otroci še ne. Oboji se smejijo Gašperčkovim »globokim mislim«.

Prevzetni Gašperček ne spoštuje zakonov, presliši ukaz trabantov, vodita ju Julija Červ in Zarja Bizjak, ki zapovesta, da ponoči ne sme stopiti na dvor. Igra pod oknoma princese in dvorne dame, a prebudi kneza.

Gašperčku ne uspe pobegniti, ujameta ga trabanta in pripeljeta pred mestnega sodnika Pravičarja, vodi ga Kiana Petrič. Ta je slep za pravico in resnico, v sodelovanju s pisarjem Zvitcem , vodi ga Jana Likar Ivanov, in zaradi nesrečnega naključja – pred sodnika pride tudi okradeni Uzmič in v Gašperčku prepozna roparja – Gašperčka obsodi na smrt na vešalih. Na srečo ima Gašperček še eno možnost, pred smrtjo mu izpolnijo zadnjo željo, v roke dobi gosli. Gašperček gode in gode, ostali pa plešejo … Sredi divjega plesa zagrmi, na odru se zopet pojavi Bakrezius in Gašperčku svetuje, naj se vrne »iz umetniških višin na realna tla« in naj vzame Marijeto. Gašperček je nadvse zadovoljen z razpletom. Po vseh uspehih in globokem padcu je spet na začetku. A tokrat sprijaznjen s tem, da ga bo Marjeta po avanturah v svetu prevar in umetnosti spremljala po »ozkih poteh vsakdanjosti«.

Učenci so imenitno vodili lutke in usklajevali govor. Dekleta so imele več vlog, vsaki lutki so dale svoj glas: zdaj globok in veljaven, nato premeten ali zavajajoč. Kot je zahtevala oseba. Govor je bil razumljiv in prepričljiv.

Lutkarji so ob igranju poskrbeli tudi za menjavo devetih scen. Vse je šlo hitro, glasba iz klasičnih del je gledalcem omogočila, da so zbrano čakali na nadaljevanje.

Ob koncu je lutkarjem in mentorici gospe Silvani Mislej zaploskalo malo in veliko občinstvo. Najmlajši so glasno povedali: »Všeč mi je!«

Všeč nam je vse: oder, domačnost učilnice – dvorane, imenitne scene, oživljene lutke in preprosta stara zgodba, povedana z navdušenjem današnjih mladih lutkarjev.

Predstavo so lutkarji 7. in 8. marca odigrali osemkrat. Dopoldan za svoje sošolce, zvečer za ostale. Verjamem, da bodo veseli še kakšnega povabila!

Ksenija Černigoj

Ta vnos je bil objavljen v Zgodilo se je. Zaznamek za trajno povezavo.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja